Mala ulica

Človeško je biti jezen. Jeza je naraven odziv telesa na občutek ogroženosti, velikokrat pa tudi na druga močna čustva, ki se skrivajo za jezo (razočaranje, strah, žalost, izguba …). Lahko je konstruktivna, saj nam pomaga postaviti mejo, stopiti korak naprej v odnosu z drugim, ponuja nam priložnost, da se bolje spoznamo. Otroci z agresivnim vedenjem izražajo svojo eksistencialno realnost. Otrok je vselej agresiven zaradi nečesa, kar se dogaja – ali se ne dogaja – v odnosih, ki jih ima s pomembnimi bližnjimi. Je sistemska reakcija, ne »genetska«. Včasih pa jeza popolnoma preplavi tudi nas, odrasle, in takrat pogosto govorimo in počnemo reči, ki jih sicer niti nočemo niti ne odobravamo. Nima smisla, da se utapljamo v občutkih krivde, pomembno pa je, da prevzamemo odgovornost za svoja dejanja in za kakovost odnosov v družini. Na predavanju se bomo pogovarjali o tem, kaj se skriva za jezo, kaj se dogaja v našem telesu, ko nas (ali naše otroke) jeza popolnoma prevzame, ter kako prepoznamo in morda preprečimo situacije, ki nas in naše otroke vržejo na obrate.

Kadar odrasli posredujemo v otroških sporih, jim sporočamo predvsem dvoje: da jim ne zaupamo, da so sposobni sami razreševati svoje spore, in drugič, da za svoje konflikte niso sami odgovorni, ampak smo zanje odgovorni mi. S tem jih, čeprav z dobrimi nameni, oropamo za pomembne izkušnje v izgradnji samospoštovanja, samozavesti, zaupanja vase in socialnih veščin.

Večino otroških sporov otroci hitro in uspešno razrešijo, če jim le damo možnost. Po drugi strani je res, da bolj ko se vmešavamo, večji, glasnejši in daljši postajajo njihovi konflikti, zaradi česar se zdi, da je naša potreba po vmešavanju še večja, kar nas zapelje v začaran krog. Na predavanju se bomo pogovarjali o tem, zakaj so konflikti nujni del socializacijskega procesa in ključna priložnost za rast in razvoj. V procesu zorenja teh odnosov otroci potrebujejo vodstvo odraslih, ki so modrejši in bolj izkušeni.

Ženska ima mnogo vlog: partnerica, mama, hčerka, sestra, teta, zaposlena, … In vendar v želji, da bi dobro opravljale naloge, ki jih s seboj prinesejo vse te identitete, najhitreje pozabimo na tisto vlogo, ki se skriva pod vsemi drugimi – biti ženska. Tokrat razmišljamo o tem, kaj ženstvenost pomeni nam osebno, kaj nam pomeni za odnos z otrokom in partnerjem ter kako jo razvijati ob zahtevah vseh drugih nalog, s katerimi se vsakodnevno srečujemo.

Obstajajo otroci, za katere je bistvenega pomena, da lahko rečejo ne, še preden lahko rečejo da. Že vse od rojstva so bolj samostojni in odločni kot večina drugih otrok. Razlikujejo se od večine otrok, ki se z veseljem stopijo s svojimi starši in se rade volje odpovejo svojim mejam za to, da uživajo toplino in skrb. To so otroci, ob katerih se starši včasih počutimo, kot da so močnejši od nas. Borijo se za vsako stvar in ko se jim zoperstavimo, postane njihov upor še močnejši. Ko poskušamo rešiti probleme tako, kot jih rešujemo z drugimi otroki, problemi ekspandirajo. Vedno želijo imeti kontrolo nad lastnim telesom in življenjem. Ko se nekaj odločijo, jih ne moremo premakniti z nobeno manipulacijo ali grožnjo.  Nekateri otroci se tako obnašajo predvsem doma, drugi pa tudi v vrtcu in šoli. Za starše so ti otroci huda preizkušnja, saj imamo neprenehoma občutek, da se do otrok ne vedemo prav ali da ti zavračajo našo ljubezen. Na predavanju bomo govorili o tem, kako lahko znižamo raven konfliktov v družini in z našimi odločnimi otroki navežemo dober stik.

Postati družina je ena najdragocenejših izkušenj para, a po drugi strani tudi ena največjih preizkušenj, ki se zgodijo v partnerstvu. Skoraj vsi pari po prihodu otroka čutijo (vsaj začasno) precejšnji upad zadovoljstva v odnosu. Čeprav je to običajno, stiska mladih staršev zato ni nič manjša. Tokrat klepetamo o tem, kako razviti sodelovanje v starševstvu in ob tem ohraniti povezanost, predanost in ljubezen.

Otroci so rojeni raziskovalci. V njih tiči znanstven duh, ki želi neprestano spoznavati nova obzorja. Najbolje se učijo iz lastne izkušnje in iz opazovanja drugih. Ko se z drugimi otroki igrajo v naravi, spontano razvijajo sposobnosti, znanja in veščine, ki jih bodo potrebovali v življenju. Med igro otroci skrbijo za svoj motorični, senzorični, kognitivni, emocionalni in socialni razvoj.

Vsak otrok lahko v naravi poišče nekaj, kar ga trenutno zanima, v čemer je dober ali kar mu pomeni izziv. Naravno okolje pomirja in vzpodbuja stik s sabo.

Pomanjkanje proste igre in gibanja pri otrocih lahko vpliva na upad pozornosti, šibkejše telo, slabši občutek ravnotežja, slabšo predelavo čutnih zaznav, slabše razvito domišljijo, nesamostojnost, nekreativnost in težave z odločanjem. Vse to pa so pomembni dejavniki kasnejšega uspeha v šoli in v poklicu.

Na predavanju bomo povedali, kako nam pri vzgoji otrok lahko pomaga narava in kakšna je pri tem vloga staršev in pedagogov.

Človeško je biti jezen. Jeza je naraven odziv telesa na občutek ogroženosti, velikokrat pa tudi na druga močna čustva, ki se skrivajo za jezo (razočaranje, strah, žalost, izguba …). Lahko je konstruktivna, saj nam pomaga postaviti mejo, stopiti korak naprej v odnosu z drugim, ponuja nam priložnost, da se bolje spoznamo. Otroci z agresivnim vedenjem izražajo svojo eksistencialno realnost. Otrok je vselej agresiven zaradi nečesa, kar se dogaja – ali se ne dogaja – v odnosih, ki jih ima s pomembnimi bližnjimi. Je sistemska reakcija, ne »genetska«. Včasih pa jeza popolnoma preplavi tudi nas, odrasle, in takrat pogosto govorimo in počnemo reči, ki jih sicer niti nočemo niti ne odobravamo. Nima smisla, da se utapljamo v občutkih krivde, pomembno pa je, da prevzamemo odgovornost za svoja dejanja in za kakovost odnosov v družini. Na predavanju se bomo pogovarjali o tem, kaj se skriva za jezo, kaj se dogaja v našem telesu, ko nas (ali naše otroke) jeza popolnoma prevzame, ter kako prepoznamo in morda preprečimo situacije, ki nas in naše otroke vržejo na obrate.

Kadar odrasli posredujemo v otroških sporih, jim sporočamo predvsem dvoje: da jim ne zaupamo, da so sposobni sami razreševati svoje spore, in drugič, da za svoje konflikte niso sami odgovorni, ampak smo zanje odgovorni mi. S tem jih, čeprav z dobrimi nameni, oropamo za pomembne izkušnje v izgradnji samospoštovanja, samozavesti, zaupanja vase in socialnih veščin.

Večino otroških sporov otroci hitro in uspešno razrešijo, če jim le damo možnost. Po drugi strani je res, da bolj ko se vmešavamo, večji, glasnejši in daljši postajajo njihovi konflikti, zaradi česar se zdi, da je naša potreba po vmešavanju še večja, kar nas zapelje v začaran krog. Na predavanju se bomo pogovarjali o tem, zakaj so konflikti nujni del socializacijskega procesa in ključna priložnost za rast in razvoj. V procesu zorenja teh odnosov otroci potrebujejo vodstvo odraslih, ki so modrejši in bolj izkušeni.

Ženska ima mnogo vlog: partnerica, mama, hčerka, sestra, teta, zaposlena, … In vendar v želji, da bi dobro opravljale naloge, ki jih s seboj prinesejo vse te identitete, najhitreje pozabimo na tisto vlogo, ki se skriva pod vsemi drugimi – biti ženska. Tokrat razmišljamo o tem, kaj ženstvenost pomeni nam osebno, kaj nam pomeni za odnos z otrokom in partnerjem ter kako jo razvijati ob zahtevah vseh drugih nalog, s katerimi se vsakodnevno srečujemo.

Obstajajo otroci, za katere je bistvenega pomena, da lahko rečejo ne, še preden lahko rečejo da. Že vse od rojstva so bolj samostojni in odločni kot večina drugih otrok. Razlikujejo se od večine otrok, ki se z veseljem stopijo s svojimi starši in se rade volje odpovejo svojim mejam za to, da uživajo toplino in skrb. To so otroci, ob katerih se starši včasih počutimo, kot da so močnejši od nas. Borijo se za vsako stvar in ko se jim zoperstavimo, postane njihov upor še močnejši. Ko poskušamo rešiti probleme tako, kot jih rešujemo z drugimi otroki, problemi ekspandirajo. Vedno želijo imeti kontrolo nad lastnim telesom in življenjem. Ko se nekaj odločijo, jih ne moremo premakniti z nobeno manipulacijo ali grožnjo.  Nekateri otroci se tako obnašajo predvsem doma, drugi pa tudi v vrtcu in šoli. Za starše so ti otroci huda preizkušnja, saj imamo neprenehoma občutek, da se do otrok ne vedemo prav ali da ti zavračajo našo ljubezen. Na predavanju bomo govorili o tem, kako lahko znižamo raven konfliktov v družini in z našimi odločnimi otroki navežemo dober stik.

Postati družina je ena najdragocenejših izkušenj para, a po drugi strani tudi ena največjih preizkušenj, ki se zgodijo v partnerstvu. Skoraj vsi pari po prihodu otroka čutijo (vsaj začasno) precejšnji upad zadovoljstva v odnosu. Čeprav je to običajno, stiska mladih staršev zato ni nič manjša. Tokrat klepetamo o tem, kako razviti sodelovanje v starševstvu in ob tem ohraniti povezanost, predanost in ljubezen.

Otroci so rojeni raziskovalci. V njih tiči znanstven duh, ki želi neprestano spoznavati nova obzorja. Najbolje se učijo iz lastne izkušnje in iz opazovanja drugih. Ko se z drugimi otroki igrajo v naravi, spontano razvijajo sposobnosti, znanja in veščine, ki jih bodo potrebovali v življenju. Med igro otroci skrbijo za svoj motorični, senzorični, kognitivni, emocionalni in socialni razvoj.

Vsak otrok lahko v naravi poišče nekaj, kar ga trenutno zanima, v čemer je dober ali kar mu pomeni izziv. Naravno okolje pomirja in vzpodbuja stik s sabo.

Pomanjkanje proste igre in gibanja pri otrocih lahko vpliva na upad pozornosti, šibkejše telo, slabši občutek ravnotežja, slabšo predelavo čutnih zaznav, slabše razvito domišljijo, nesamostojnost, nekreativnost in težave z odločanjem. Vse to pa so pomembni dejavniki kasnejšega uspeha v šoli in v poklicu.

Na predavanju bomo povedali, kako nam pri vzgoji otrok lahko pomaga narava in kakšna je pri tem vloga staršev in pedagogov.