Mala ulica

Kako se pripraviti na dojenčka? 

Alternativna materinska šola je bila ena od prioritetnih nalog, ki sem jih želela uresničiti v Mali ulici. Razočarana nad materinsko šolo, v katero sem hodila dvakrat (pri prvem otroku seveda,  drugič v tretji nosečnosti, upajoč, da se je vsebina spremenila) in kjer so nam večinoma narekovali spisek opreme, ki jo novorojenček potrebuje, ter nekaj malega o negi dojenčka, sem želela mladim materam povedati, kaj se zaresspremeni. Nekaj o samopodobi, (nezaželeni) spremembi telesa, o odnosih s partnerjem po porodu, o spremenjenih občutkih, o naveličanosti in razpetosti med svojimi in dojenčkovimi potrebami ... nekaj o tem, da se to zgodi vsem, in da dobiti otroka vendarle ni eno samo veselje in neskončna ljubezen. Vsekakor ne samoto. Ker ko sem sama dobila prvega otroka, me je vse to neskončno presenetilo. O tem se ni govorilo pred dvajsetimi leti in o tem se ne govori danes.

Odprto pismo šolskemu ministru

Šolskih počitnic je konec. So bile lepe, zanimive, ustvarjalne? So se otroci spočili in naučili česa novega? Kakor kdo. Vemo, da so nekateri otroci doživeli marsikaj - morje s starši, pa še malo z babico, jezikovne tečaje, tabore v naravi, izlet v kako evropsko prestolnico ... nekateri so pomagali staršem na kmetiji, nekateri pa so ždeli doma, s telefonom v roki. Deset tednov! 

Menim, da so poletne počitnice občutno predolge. Starši mlajših šolarjev imajo ogromne težave pri organizaciji počitnic, saj vsaj tja do desetega leta otrok ne morejo pustiti doma samih. Žal ni več tako, kot včasih, ko je otrok počitnice preživel na dvorišču, na cesti ... otrok na dvorišču več ni. Tisti, ki so doma sami, preživijo dan za računalnikom ali s telefonom v roki - dan za dnem, nekaj tednov. Rešitev so torej poletna počitniška varstva, tabori, tečaji ... ki pa stanejo. Že subvencionirana varstva predstavljajo velik finančni zalogaj, če govorimo o več tednih, in več otrocih ... komercialne ponudbe (v rangu 200 pa vse do 350 € na teden za enega otroka!) pa so večini nedosegljive.  Mala ulica kot največji ponudnik subvencioniranega in brezplačnega počitniškega varstva v Ljubljani (letos smo v počitniško varstvo sprejeli preko 800 otrok!) na cedilu še vedno pusti vrsto staršev, ki so samo malo prepozni s prijavo - ker prijaviti se je potrebno prvi teden v maju, sicer na subvencionirano varstvo lahko kar pozabiš. Stiske staršev so velike, rešujejo pa jih tudi tako, da starša jemljeta dopust ločeno, da je otrok z enim dva in z drugim tri tedne; na ta način je za otroka poskrbljeno vsaj pol (!) počitnic. Tu so tudi otroške stiske, saj si mnogi ne želijo v stalno nove oblike organiziranega varstva s stalno novimi obrazi, stalnega prilagajanja in občutka, da so navadne nebodigatrebe, saj imajo starši med počitnicami z njimi same težave in stroške.  

V Mali ulici v avgustu pri otrocih opažamo naraščajoče nezadovoljstvo in zdolgočasenost. In to pri otrocih, ki jim teden za tednom skušamo pričarati nepozabne, zanimive in kreativne počitnice! Kaj se dogaja šele s tistimi, ki ždijo sami doma ali v varstvu starih staršev ali drugih sorodnikov, ki še zdaleč ne zmorejo slediti otroški energiji in živahnosti.  Počitnice SO predolge. Ob dolžini in praznini, ki jih predstavljajo desettedenske počitnice, padamo po 1. septembru v drugo skrajnost - ni časa! Ni časa za ponavljanje, ni časa za utrjevanje snovi, ni časa za pogovor o temi, ki otroke zelo zanima, pa ni zapisana v kurikulum, kaj šele za medpredmetno povezovanje. In to pomanjkanje časa se zopet prenese na starše, ki so primorani z otroki opravljati šolsko delo, in/ali na inštruktorje.  Še posebej, ker učitelji pogosto trdijo, da potrebujejo skoraj cel popočitniški mesec, da otroke (ponovno) navadijo sedeti pri mizi, ujeti šolski ritem, se pričeti učiti ... 

Dejstvo je tudi, da se socialne razlike med učenci med vsakimi počitnicami poglobijo. Otroci iz dobro situiranih družin si med počitnicami spočijejo in naberejo vrsto novih znanj, prijateljstev in izkušenj. Tisti iz slabše situiranih družin stagnirajo in nazadujejo - ker visenje na računalniku in telefonu ni nič drugega kot stagnacija in nazadovanje.  

Zakaj ne bi šolskega leta podaljšali vsaj za dva tedna? Razbremenjeni bi bili starši (med letom in med počitnicami!), in razbremenjeni bi bili otroci, ker jim ne bi bilo potrebno slediti noremu šolskemu tempu, ki ga vsi pač ne zmorejo. Verjemite, razbremenjeni bi bili tudi učitelji. Čeprav si že predstavljam, kako se bo name usul bes šolnikov, da so že itak preobremenjeni, kaj šele, da bi skrajševali počitnice, verjamem, da bi bilo njihovo delo septembra in med celim letom lažje. Ne le zato, ker bi bilo potrebno vsaj malo manj hiteti z novo snovjo; z več časa, več ponavljanja in utrjevanja, predvsem pa več zanimivih pogovorov, ki se vežejo (ali pa tudi ne) na snov, bi otroci lažje in hitreje napredovali, bolje osvajali učno snov ... mar to niso sanje vsakega učitelja? No, vsaj morale bi biti.  

Kakšni so zgledi po evropskih državah? Res so v Italiji poletne počitnice še daljše, v Španiji enako dolge, zato pa so v večini severnejših držav poletne šolske počitnice dolge 6 - 8 tednov. V povprečju so v državah EU poletne počitnice dolge 8 tednov.  Ob debati, ali v prihajajočem šolskem letu skrajšati šolsko leto še za kak dan (ker zadnji dan pač pade ravno na ponedeljek) se odločno zavzemam, da se šolsko leto podaljša za en cel teden. Da se počitnice pričnejo 1. julija in da se končajo 25. avgusta.  

Zavedam se, da se to ne bo zgodilo. Želim pa, da se odpre tudi ta debata. V šolstvu je vse preveč malih korekcij, ki se dogajajo vsakih nekaj let, vse korekcije pa so nalepljene na zastarel sistem, ki se od časa mojega šolanja ni vidno spremenil. Drastično pa so se spremenila naša življenja - z digitalizacijo, s kapitalizmom, s popolnoma drugačnim načinom življenja. Naj tem spremembam že enkrat sledi tudi šolski sistem - korenito in učinkovito! V dobro vseh.  

 Eva S. Kreslin, direktorica JZ Mala ulica

Tokrat v podcastu gostimo pediatra, ki vsak zadnji ponedeljek v mesecu v Mali ulici vodi večerna predavanja na teme, za katere v ambulantah pogosto zmanjka časa.

V prvem podcastu se s Katjo Poznič, izvajalko programa Dino šola in vodjo programa za otroke v Mali ulici, pogovarjamo o lutkah, čustvih in dinozavrih. Vabljeni k poslušanju!