Res potrebujemo digitalizacijo v šolah?
Danes sem na poti v službo naletela na strašljiv prizor. Babica z roko v roki z malčico, verjetno na poti v vrtec, na eni strani prometnica, na drugi park. Ne pogovarjata se. Ne štejeta avtomobilov, ne poslušata ptic, ki se oglašajo na drugi strani, ne opazujeta, katera drevesa so tik pred razcvetom. Babica s prosto roko malčici pred očmi drži telefon. Petletnica bolšči v ekran, ne ozira se ne levo ne desno, zdi se (in najverjetneje to drži), da se okolice sploh ne zaveda. Ne ve, kje hodi, ne bo vedela, kako je sploh prišla do vrtca.
Prizor me je šokiral, kot me taki prizori vedno znova šokirajo, čeprav bi jih morala biti že vajena. Spomnim se, kako sem se prvič zgražala, ko sem pred leti v ZDA opazovala otroke v otroških vozičkih, ki so jih mamice porivale hiteč po opravkih ali pač na sprehodu. Skoraj vsi so imeli telefon v roki. Nemalokrat otrok svojega in mama svojega - oba prikovana na ekran. Danes ta prizor ni več nenavaden niti v Ljubljani. V mestu, v Tivoliju, v kavarni. Kam smo prišli? In kam gremo? Kako bodo ti otroci, vajeni hitrih menjav barv, zvokov, dogodkov, kdaj z veseljem prijeli v roko knjigo? Kdaj in kako se bodo naučili pogovarjati z drugimi ljudmi, jih gledati v oči, prepoznavati mimiko obraza, čustev, ki se rišejo sogovorniku na obrazu? Kdaj in kako bodo postali empatični, radovedni, fokusirani? Sploh kdaj?
Minister za šolstvo govori o digitalizaciji. Kot da bi to bil osnovni ali sploh kakšen problem generacij, ki se rojevajo in rastejo pred našimi očmi! No, pravzaprav je problem, velik problem - ampak v obratni smeri. Otroke je potrebno spraviti stran od ekranov! Jih skriti, prepovedati, ukiniti. Otroci potrebujejo starše in druge otroke za igro, socializacijo, potrebujejo sprehode in izlete v naravo, potrebujejo pristen stik z ljudmi, živalmi in rastlinami, ne z elektronskimi napravami. Ali pa si želimo iz dojenčkov čimprej ustvariti male robotke?
Saj vsi vemo - korona je naše otroke dokončno priklenila pred ekrane. Meritve za Športnovzgojni karton so prinesle najslabše rezultate v zadnjih 40 (!) letih. Mens sana in corpore sano še nikoli ni bil tako aktualen pregovor kot zdaj, ko že poznamo veliko raziskav, ki kažejo tesno povezanost gibalnih zmožnosti z zmožnostmi možganov. (Intenzivno) gibanje spodbuja prekrvavljenost možganov in spodbuja rast nevronov, kar dokazano izboljšuje delovanje možganov. Telesno aktivni otroci imajo celo večje možgane! Po drugi strani bi se danes že morali zavedati nevarnosti ekstenzivne uporabe elektronskih naprav za naše otroke. Raziskave kažejo, da je branje z zaslona počasnejše, manj natančno, bolj utrujajoče, pospremljeno z manjšim razumevanjem prebranega in s subjektivnim občutkom manjše učinkovitosti od branja s papirja. Uporaba elektronskih naprav zmanjšuje koncentracijo, ustvarja drugačne (slabše) nevronske povezave, in nenazadnje - slabi vid.
V Angliji in Franciji v osnovnih šolah že ukinjajo pametne telefone. Zakaj se jim ne bi pridružili tudi mi? Od nas je odvisno, kako in v kaj bodo zrasle nove generacije. Bodimo odgovorni. Vzemimo otrokom telefone in ipade iz rok in pojdimo z njimi v naravo! Verjemite, da se bodo tako bolje učili matematike in slovenščine. Angleško itak že znajo.