Kako se pripraviti na prihod dojenčka?

Ampak na naša dobro pripravljena predavanja se ni prijavila niti ena nosečnica! Slaba komunikacija ni bila težava, saj smo imeli polno obiskane prav vse ostale aktivnosti. Kaj torej? Šele precej kasneje sem dojela - bodoče matere takih predavanj ne potrebujejo! Ker one bodo super matere, njim se »izzivi« ne bodo dogajali, one bodo shendlale vse. Prav vsaka bodoča mati - vključno z mano, da ne bo pomote - verjame, da bo njej uspelo ohraniti predporodni odnos s partnerjem, odlično vodeno gospodinjstvo, da bo vedno vedela, kaj njen otrok potrebuje in mu to tudi vedno - ob vsaki uri dneva - brez težav in s čistim veseljem nudila. Da bo zgledala kot tiste mame z dojenčkom v naročju z naslovnic, in če slučajno ne bo, je mlahav trebuh in dve številki večje kavbojke niti malo ne bodo motile - saj bodo vendar posledica in dokaz tega, da je rodila tega prečudovitega otroka. In da je ne bo motilo, da od velikega poka dalje vsi neskončno občudujejo njenega otroka, nje pa nihče ne vpraša, kako je - nje, ki cele noči ne spi, ki se počuti kot hodeči molzni stroj, ki se ne zna več pogovarjati o ničemer drugem kot o otroku in počasi začenja dolgočasiti celo lastnega moža - očeta tega otroka. In da bo po enem čudovitem letu porodniškega dopusta odšla nazaj v službo in nadaljevala kariero prav tako in tam, kjer se je začasno ustavila. 

Na to sem se ponovno spomnila ob branju Evforije, zgodbe o Sylvii Plath. Kako subtilen, in kako zelo resničen opis razpetosti mlade matere! Opis razpetosti med svojimi željami,  kariero in med neskončno ljubeznijo do otrok. Občutek nemoči in slabo prikritega ljubosumja, da njen mož normalno gradi svojo kariero, medtem ko ona ...  Čeprav Sylvia Plath tega ni zmogla in je prekmalu obupala, velika večina mater zdrži in preživi. Ampak občutke imajo verjetno vse iste. 

A imamo res lahko vse? A smo lahko vse? Ko je bivša urednica Cosmopolitana Helen Gurley Brown's leta 1982 izdala knjigo »Having It All«, je z »all« govorila o ljubezni, seksu, uspehu in denarju. Otroci sploh niso bili v igri! Šele kasneje so se v ta »all« vrinili otroci - in mnogo mladih mam spravili v obup in občutek stalne nekompetentnosti; zakaj imajo vse lahko vse, le jaz ne zmorem? 

Šele leta 2012 je Anne-Marie Slaughter, ameriška mednarodna pravnica in politologinja z zavidljivo akademsko in politično kariero ter hkrati mati dveh sinov v izjemno odmevnem članku ("Why Women Still Can't Have it All", The Atlantic) to floskulo problematizirala in jo postavila pod vprašaj. Odmevnost članka, ki mu je sledila vrsta predavanj in debat na to temo, je v Ameriki vsaj malo odstrla težave, s katerimi se soočajo mlade matere. Kaj pa pri nas? Govori kdo o tem? 

Mislim, da ne. Oziroma mnogo mnogo premalo. Mnogo premalo, da bi olajšali življenje (vsem) mladim materam, da bi to obdobje lažje prebrodile oz. da bi bile nanj pripravljene. Da bi vedele in se zavedale, da so njihovi občutki in počutje normalni, in ne odklon. In da to obdobje mine - nikakor ne takrat, ko otrok shodi, ko gre v vrtec ali šolo, ampak mnogo mnogo kasneje. Pa vendar, enkrat mine. Enkrat otroka spustiš v svet (bolje: »enkrat se otrok odloči in gre v svet«), in takrat sicer še vedno misliš nanj in v mislih skrbiš zanj, ampak takrat je tega obdobja nepreklicno konec. In takrat imamo lahko vse ostalo. 

In da se vrnem na začetek: v Mali ulici še vedno ne ponujamo podpore in nasvetov bodočim mamam, kako se pripraviti na vsa ta spremenjena stanja življenja. Nima smisla. Zato pa ponujamo množico aktivnosti za mame, ki so se znašle v tej fazi življenja. Ki nenadoma vedo in razumejo vse, kar so jim »dobronamerni« svetovalci skušali med vrsticami namigniti. Pridite! 

Eva S. Kreslin, direktorica