Je šolski minister ludist?

Sama sem bolj slabo digitalno pismena, pa vendar vem, da je v moji torbici, no, na pametnem telefonu, skrita ne samo cela NUK (v kateri sem včasih študirala, bolj zaradi ljubega miru kot dostopnosti do gradiva), ampak praktično vse znanje, do katerega se je človeštvo doslej dokopalo.  Nove tehnologije omogočajo, da se z uporabo prevajalnikov lahko pogovarjamo s komerkoli na svetu v kateremkoli jeziku. Da lahko odvode in integrale – to nočno moro vseh bodočih filozofov, pravnikov, umetnikov in sploh vseh, ki ravno ne nameravajo študirat matematike – izračuna pametni telefon (če bi jih v vsakdanjem življenju seveda sploh potrebovali). Nove tehnologije omogočajo, da lahko šestošolci, če jih bo to ravno zanimalo, na pametnem telefonu najdejo informacijo o tem, kako se razmnožujejo enokaličnice in kako dvokaličnice. Ker tega se otroci v osnovni šoli namreč učijo. Ne vem natančno, v katerem razredu, morda tudi v sedmem, čisto možno pa, da tudi že v petem. Vem samo, da sem morala – ko se je tega morala naučiti moja najstarejša hči – najprej poguglati, kaj enokaličnice in kaj dvokaličnice sploh so. Ker to v učbeniku za naravo ni pisalo. Tudi učiteljica ni vedela. Ampak, kako se razmnožujejo – to pa! Ker je pisalo v učbeniku. (Če vas slučajno zanima – enokaličnice imajo en klični list, dvokaličnice pa dva.) Kaj pa je enokaličnica? To je na primer koruza. Mislite, da naši otroci znajo prepoznati koruzo na polju? Verjetno ne. Zagotovo bi jo prepoznali le v paketku, na katerem piše pop-corn. 

Malo sem zašla. Ampak nazaj k digitalnim tehnologijam. Če nam te omogočajo dostop do informacij, ki jih v danem trenutku potrebujemo, in to praktično takoj, zakaj bi se otroci sploh morali učiti o razmnoževanju eno- in dvo-kaličnic, zakaj bi morali na pamet znati letnice rojstva slavnih pesnikov ali vojskovodij, zakaj bi se morali ubadati z integrali? Mar ni point tehnologije in sploh človeškega razvoja, da si olajša življenje? Mar ideje šolskega ministra niso enake idejam tistih posameznikom iz 17. stoletja, ki so se bali parnih strojev, saj ljudje vendar lahko hodijo, veslajo ali v rudnikih kopljejo rudo in vlačijo vozičke sami?  Nismo nič napredovali? Mar je šolski minister pravzaprav ludist?  

Na tej točki se verjetno sprašujete, če se zavzemam kar za ukinitev šolstva. NIKAKOR NE. Sama močno verjamem v (klasično) izobrazbo. V poznavanje in razumevanje (!) zgodovine, biologije, literature, kemije, ... vsega! Verjamem, da mora vsak človek znati poštevanko, da mora znati peš (!) izračunati, v kolikšnem času bo prispel v Koper, če v povprečju vozi 80 km/h ali kakšna je površina in prostornina prostora, v katerem se nahaja. Verjamem, da mora vsak človek vedeti in razumeti, kaj je storil človeštvu Hitler in zakaj, kako mu je to sploh lahko uspelo. Zakaj se moramo hitlerjev bati, kako (novodobni) hitlerji delujejo in česa se lahko naučimo iz zgodovine. Pri kom lahko najdemo uteho, ko se soočamo z življenjskimi dilemami. Pri Tolstoju ali Lorci? Verjamem, da mora vsak človek vedeti, da Tesla ni samo avto, in da je že Aristotel vedel, da izobraževanje uma brez izobraževanja srca sploh ni izobrazba. 

Toliko stvari, tem in vsebin je, ki jih otroci in mladostniki danes ne obvladajo (več)! Tudi tistih, o katerih se v šoli sicer učijo, ampak s formulami, letnicami in drugo goro podatkov, ki jo morajo znati na izust. Ne znajo pa jih povezati, razumeti (kaj je pri letnici sploh treba »razumeti«?) in jih pametno uporabiti (tudi za nadaljnje učenje). 

Prvič – humanistične znanosti: učenci in dijaki bi lahko več časa posvetili ZGODBAM – zgodbam iz zgodovine (saj jim letnice zgodovino priskutijo, pa tako zelo je zanimiva!) na način, ki bi jim omogočil dober pregled razvoja človeštva, znanosti in umetnosti; zgodbam iz literature (spet – brez letnic rojstva, ki jih lahko poguglajo, zato pa z umestitvijo v družbeno okolje tistega časa, ko je bila zgodba napisana, kaj je pomenila takrat, kaj pomeni danes); zgodbam iz sodobne družbe. Kaj je rasizem? Zakaj nastane? Kako ga lahko preprečimo? Kako zares deluje demokracija?  

Drugič – naravoslovje: ni nam treba vedeti, kako se razmnožujejo enokaličnice (ok, naj to študirajo biologi, ampak v OŠ...??). Fajn pa je, da znajo prepoznati koruzo tudi na polju, da vedo, kakšno hranilno vrednost ima,  za kaj je koristna in kako jo lahko uporabimo. Da znajo razlikovati med brezo in smreko. Da spoznajo svoje telo, se naučijo, kaj je zanj koristno (verjetno ne proteinski praški), kako ga ohranjamo zdravega.  Kaj lahko storimo, da obvarujemo in ohranimo okolje, da preprečimo katastrofo, ki nam grozi s podnebnimi spremembami (ker politiki tega očitno ne bodo storili).  

Tretjič – duševno zdravje: naučimo jih, kako se pogovarjati, tudi z drugače mislečimi. Kako prepozati svoja čustva, svoje reakcije, kako jih regulirati, kako vzpostavljati odnose z drugimi in kako jih ohranjati. Kako živeti v sožitju s svojim družbenim, socialnim in naravnim okoljem. Kako si pomagati, ko zaidemo v težave, in kaj težave sploh so. Kako se spopadati s telesnimi spremembami in kako z zaljubljenostjo?

In končno - izpiti naj temeljijo na analitičnem mišljenju, reševanju problemov in kritični presoji. Ne na znanju letnic, zapletenih formul in latinskih izrazov. Naučimo otroke, kako si lahko s tehnologijo pomagamo, in kako jo koristno uporabljamo. Kako prepoznamo fake news. Zakaj ne smemo nasedati spletnim trolom in zakaj ti sploh obstajajo. Take reči. 

Skratka: ne upirajmo se novim tehnologijam, ne bodimo ludisti. UPORABIMO JIH! Naučimo otroke, da jo bodo znali uporabljati in da bodo imeli do nje pametno distanco. Ker ChatGPT ni bil nikoli lačen in nikoli zaljubljen.

Spremenimo že enkrat šolski sistem, ki se ne razlikuje veliko od tistega iz časov Marije Terezije. Ki so se ji takrat tudi upirali, pa je znala s pametnimi ukrepi (tudi s prilagoditvijo šolskega urnika z urnikom kmečkih del) nasprotnike utišati in jih prepričati. Naj šolski minister, celo ministrstvo in vsa ministrstva, zajahajo ta val, ne da se borijo proti njemu. Ker jim ne bo uspelo. Bodo pa naredili veliko škode. Tako kot so veliko škode naredili tisti, ki so v zgodovini že preprečevali razvoj in znanje. Ki so se bali žensk z malo več znanja in jih zažigali na grmadi. Ki so lobirali proti elektriki, ker »škodi človeku«. Ki so zažigali knjige. Saj res – ali ni preprečevanje dostopa do digitalnega znanja pravzaprav enako zažigu knjig? 

Prilagodimo vendar izobraževanje današnji družbi, načinu življenja in tehnologiji, ki jo imamo na voljo. Prosim! Šolski minister, me slišite?  

Eva Strmljan Kreslin, direktorica Male ulice

PS: da ne bo pomote – toplo pozdravljam prepoved telefonov v šolah in sploh vse akcije, ki bodo naše otroke spravili z ekranov in jih raje usmerili h knjigam in v naravo. Tehnologija naj bo orodje in pripomoček, ne pa način preživljanja prostega časa!