O nepopisanih listih ali CHERCHEZ LA MERE!

Je otrok res nepopisan list? Pa kaj še!

Ko sem pred skoraj tremi desetletji povila prvorojenko, je bila ta doktrina – »otrok je nepopisan list« - trdno zasidrana v takratni generaciji mladih staršev. Tako kot je veljalo, da nosečnice in doječe matere ne smejo jesti jagod, ker bodo zagotovo povzročile alergije pri otroku. Nekaj let kasneje se je jagodna doktrina obrnila – jagode so bile zelo priporočene prav nosečim in doječim ženskam (žal se je za razliko od hčere sin rodil v globoki zimi, ko jagod itak ni bilo). Če se je že takrat obrnila tudi doktrina nepopisanega lista, ne vem več – takrat sem se že davno utapljala v občutkih krivde. Ker če je otrok res nepopisan list, potem je vse, prav vse, kar gre narobe, krivda matere (in še malo očeta, premo sorazmerno z njegovim angažmajem pač).  Otrok ne spi? Cherchez la mere! Je siten, jokav, nezadovoljen? Ne mara bratca? Se tepe v vrtcu? Je trmast? Ponovno - cherchez la mere!  

Ne vem, zakaj mi takrat nihče ni povedal, da so otroci pač različni. Ne vem niti, kako in zakaj tega nisem dojela sama. Ker otroci pridejo na svet s svojim karakterjem, pa če nam je všeč ali ne. Nekateri so »pridni«, torej najprej veliko spijo, kasneje veliko ubogajo in se pridno učijo, nekateri pa so uporni, jeznoriti in jezikavi, in za povrh nočejo pospravljat igrač.  In seveda je cela vrsta otrok, ki so malo pridni in malo niso, ki so včasih trmasti in drugič vodljivi, ki so, kar pač oni so. In pri tem mama nima prav veliko. Niti oče. 

Nočem reči, da na otroka starši ne ali ne morejo vplivati. Da ga ne morejo voditi, ga učiti in vzgajati. Seveda lahko in vse to tudi počnejo. Konec koncev prav tega starše učimo v Mali ulici na treningih starševstva – kako učinkovito vplivati na otroka, kako ga motivirati k sprejemljivejšemu vedenju, obnašanju, ...  Ampak tu je kleč – starše usmerjamo, kako vzgajati njihovega otroka. Otroka z vsemi posebnostmi in karakterjem, ki ga je prinesel na svet.   

Vsak otrok je ene vrste diamant. In starši ga (običajno) lahko zbrusimo, da bo zasijal lepše ali celo postal briljant. Ne moremo pa briljanta izbrusiti iz grafita ...  

Ah, če bi to vedela, ko sem bila mlada mati! Ko sem se počutila najslabša mati na svetu,  ker sem na njenem prvem rojstnem dnevu srknila požirek šampanjca. Ker jaz bom kriva, da bo postala alkoholičarka. Ko sem zgubila živce, ko je petič vrgel na tla krožnik s špinačo. Ker jaz bom kriva, da bo razvil negativen odnos do hrane, predvsem do zelenjave, in bo torej prezgodaj umrl od pomanjkanja vitaminov. Ko sem v nedeljo ob šestih zjutraj vklopila risanke in zraven dremala, namesto da bi z njima brala pravljice ali kreativno ustvarjala ... ker jaz bom kriva, da ne bosta intelektualca ali vsaj umetnika, zaradi teh prekletih risank na nedeljsko jutro (in ja, danes priznam, ni bilo eno samo nedeljsko jutro). 

Otrok ni nepopisan list. Na svet je prišel s svojo malo osebnostjo, z geni očeta in matere in vseh njunih prednikov, z vsemi njihovimi travmami in veselji vred. Zato je v olajšanje vedeti, da nismo vsakega otrokovega dejanja, ki nam ni všeč, zakrivili mi. Morda se je dvema blagima človekoma rodil jeznoritež, ker so v njem pač prevladali geni pradedka po očetovi strani. Ali pa sta dva adrenalinska odvisneža povila sanjačico, ki najraje bere pesmi, čisto tako kot njena babica.  Starša jeznoriteža bosta s svojo blago naravo verjetno nanj vplivala tako, da se bodo izbruhi jeze sčasoma omejili, tako po številu kot po glasnosti. Nista pa kriva za te izbruhe. In adrenalinska odvisneža bosta verjetno svojo sanjačico znala pripraviti do tega, da bo splezala na najvišji tobogan, da pa bi v tem zares uživala ... no, vso srečo. In spet – nič nista naredila narobe, le njun otrok je drugačen od njiju. Ali z drugimi besedami:  NI NEPOPISAN LIST. 

Mladim mamam toplo polagam na srce: ignorirajte ta plakat. Ignorirajte vse, kar diši po ideji, da je otrok nepopisan list, in da je samo in čisto samo od vas odvisno, ali bo čez trideset let uspešen kirurg ali pač še-vedno-iščoči-se-večni-študent. Seveda je malo odvisno tudi od vas, tako kot je odvisno od okolice (še posebej v najstniških letih!), ampak tudi stroka danes vedno bolj zagovarja tezo, da so najmanj toliko kot zunanji vplivi, vzgoja in zgledi, pomembni geni, karakter; to, s čimer je bil otrok popisan že ob rojstvu.  In prav od tega je tudi odvisno, kako se bo na vzgojne prijeme, zglede in vplive odzival – ker eden jih bo posrkal, drugi se jim bo še bolj uprl.  Od tod tudi vse razlike med sorojenci; saj ste že stokrat slišali tisto »enako sva jih vzgajala, pa poglej, kako zelo so različni ... ».  No, o tem govorim.